Že leta nazaj sem na počitnicah na hrvaški obali prvič zasledil napihljiva otroška igrala. Takoj so mi padla v oči, predvsem zato, ker sem ob sebi imel seveda svojega sedem let starega sinčka. Napihljiva, sem si mislil, gotovo so varna, saj je notri samo zrak, kar jih naredi mehke in brez ostrih robov. Svojega sinčka, ki si je seveda želel to obiskati, sem nemudoma poslal na velik napihnjen grad, ki se je vzpenjal ob ostalih igralih.
Med tem, ko se je otrok igral, sem opazoval okolico in druga, klasična otroška igrala. Na kar zaslišim glasen klic svojega otroka. Na gradu je namreč skočil iz kota v kot, pri čemer ja priletel na blazine pravokotno, s trebuhom naprej. To mu je zakrivilo hrbtenico močno nazaj, hkrati pa je težko prihajal do sape. Tu sem spoznal, da znajo biti takšne igrače včasih še bolj nevarna kot pa klasične gugalnice in ostala igrala.