V kotu dnevne sobe je ležala slika s polomljenim okvirjem. Nekoč srečna družina je zdaj zrla skozi razbito steklo slike. Po zadnji ujmi je bilo vsem vsega dovolj. Raztepli so se po vsej Sloveniji, mama pa je našla svoj košček miru pri prijateljici iz mladosti. Vse je bilo, kot si je želela, le takšne dnevne sobe, kot jo je imela doma ne bo nikoli več. Vse se je dogajalo tam: zaroka, prvi koraki otrok, prve buške, prvi računi in prve črke, plesni večeri z možem … Otroci so njej in atiju za vsak praznik pripravili majhen program. Včasih so kaj zaigrali na inštrumente, spet drugič uprizorili kakšen skeč. Iz te dnevne sobe je prihajalo toliko smeha, da bi ga lahko izvažali.
Saj je res, da se z Ano krasno razumeta, vedno sta se. Nikoli se nista skregali, ne, onidve že ne.
Ampak, ta hiša je le Anina, ne more si urediti prostorov po svojih željah. Spalnico že, to je le njen prostor ampak, dnevne sobe, te pa ne more. Pa saj … takšne tako ne bo imela nikoli več.
Zadnjič se je spet vrnila tja, v svoj – nekoč – dom. Kako ji je bilo hudo pri srcu. Vse na pol podrto, umazano in vlažno, nikjer sledu o sreči. Ko bi bil vsaj mož še tu. On bi mogoče še popravil. Stopila je v kot dnevne sobe in pobrala sliko. Ojoj, ta pač ne bi smela ostati tukaj. In v takšnem stanju! Stisnila jo je k sebi, kot je nekoč njo stisnil mož in kot sta stiskala k sebi svoje otroke. Naslednji teden jo je prinesla s popravila in jo pokazala Ani. Ta jo je toplo pogledala in ji pokazala, kam jo lahko obesi: nad kamin na sredi dnevne sobe. Ja, to je Ana, le ona jo še zna tako razveseliti. Njena hiša je postala moj dom.